Preprečevanje poškodb

Otroka običajno ugrizne družinski pes ali drug poznan pes, do ugriza pa največkrat pride doma ali v okolici doma in v javnih parkih. Otroci so v večji nevarnosti kot odrasli, da bodo utrpeli resne poškodbe, saj jih pes večinoma ugrizne v glavo, obraz ali vrat.

Zadnje posodobljeno: 12.08.2026

Objavljeno: 11.08.2026

Pred nakupom družinskega psa se o izbiri pasme posvetujemo z veterinarjem, saj vse pasme psov niso primerne za družine z otroki.

Psa že zgodaj navadimo na družbo drugih ljudi. Z njim se ne igramo nasilnih iger, kot sta »borba« ali »napad«, ker pes ne bo znal razlikovati med igro in resnično situacijo. Priporoča se, da z družinskim psom obiskujemo pasjo šolo, kjer se pes ustrezno socializira in postane poslušen, kar zmanjša verjetnost, da bi koga ugriznil. Poskrbimo tudi, da bo prejel vsa potrebna cepljenja.

Ko psa peljemo na sprehod, kjer pride v stik z drugimi ljudmi in živalmi, naj bo vedno na povodcu, da lahko nadziramo njegovo gibanje.

Otroka nikoli ne pustimo samega z družinskim psom ali psom, ki ga dobro poznamo, čeprav menimo, da je pes prijazen in nenevaren. Do ugrizov največkrat pride spontano med igro, ker majhni otroci še nimajo znanja in občutka, kako naj se obnašajo pri igri s psom. Tudi mlajšemu šolskemu otroku razložimo, da se lahko igra s psom le takrat, ko je poleg odrasla oseba.

Ravnanje otroka in psa ves čas budno spremljamo in upoštevamo splošna pravila, s katerimi zmanjšamo tveganje za ugriz:

• Otrok se lahko igra s psom le takrat, ko je zraven tudi odrasla oseba.
• Poboža naj ga šele potem, ko ga je ta opazil in ovohal. Psa naj boža le po sprednjem delu hrbta ali prsnem košu in ne po glavi ali repu.
• Otrok naj se v bližini psa vedno giblje mirno in počasi.
• Psa ne sme pretesno stiskati, skakati nanj ali se valjati po njem, ga vleči za rep ali ušesa.
• Otrok naj se z obrazom ne približa preveč psu, saj ga ta v igri lahko opraska s kremplji.
• Psa ne smemo motiti, kadar spi, se hrani ali skrbi za mladičke. Psi se v takih situacijah lahko odzovejo bolj agresivno, tudi do osebe, ki jo poznajo.
• Ne smemo mu jemati igračke ali kosti, s katero se ukvarja v tistem trenutku.
• Psu vedno ponudimo priboljške na iztegnjeni dlani, pri čemer prste in palec držimo tesno skupaj.

Zavedati se moramo, da nas lahko ugrizne pes katerekoli vrste, čeprav je majhen in videti prijazen. Tudi najprijaznejši in dobro vzgojeni pes lahko ugrizne, če se počuti ogroženega, je prestrašen, jezen ali lačen. Zato otroka nikoli ne pustimo s tujim psom brez nadzora odrasle osebe in upoštevamo pravila, s katerimi zmanjšamo tveganje za ugriz psa. Posebno pozornost posvetimo šolskemu otroku in mu razložimo, da lahko dostopa do tujega/neznanega psa le takrat, ko je poleg eden od staršev ali druga odrasla oseba.

Ravnanje s psom, ki ima lastnika:

• Lastnika najprej vprašamo, če lahko psa pobožamo.
• Pobožati ga smemo šele potem, ko nas je pes opazil in ovohal. Psa ne božamo po glavi ali repu, temveč le po sprednjem delu hrbta ali prsnem košu.
• Ravnanje otroka in psa ves čas budno spremljamo in upoštevamo zgoraj našteta splošna pravila, s katerimi zmanjšamo tveganje za ugriz psa.

Ravnanje z neznanim psom ali psom, ki je brez lastnika:

• Neznanemu psu ali psu, ki je brez lastnika, se ne približujemo. Nikoli ne tečemo proti psu ali stran od njega.
• Če nam pride nasproti neznan pes ali pes, ki je brez lastnika, renči in laja, pred njim ne bežimo, ne delamo panike in ne kričimo.
• Namesto tega ostanemo mirni in se skupaj z otrokom počasi umaknemo ali obstanemo nepremično »kot drevo« z rokami ob telesu, dokler pes ne odide. Psa ne gledamo neposredno v oči in ga ne ogovarjamo. Doma lahko s pomočjo plišaste igrače z otrokom vadimo, kako naj stoji nepremično »kot drevo«.
• Če nas pes prevrne na tla, se zvijemo v klobčič s sklonjeno glavo, z rokami pa zaščitimo ušesa in vrat.
• Če hoče pes otroka ugrizniti, ga zavarujemo tako, da takoj potisnemo jakno, torbo ali karkoli drugega med otroka in psa.

Otroku nudimo prvo pomoč. Pustimo, da kri nekaj časa teče iz rane, s čistim robcem ali sterilno gazo obrišemo slino proč od rane, nikakor ne preko nje. Rano temeljito speremo z milom pod čisto tekočo vodo in jo povijemo s sterilnim povojem. Takoj obiščemo zdravnika, da bo rano dokončno oskrbel in po potrebi opravil cepljenje proti tetanusu. Če bo ocenil, da je potrebno, nas bo napotil v antirabično ambulanto pristojne območne enote NIJZ.

Če je le mogoče, pridobimo podatke o lastniku živali, ki je povzročila poškodbo. Zdravnik bo morda potreboval podatke pri nadaljnji obravnavi ugriza. Več o steklini si lahko preberete na naslednji povezavi.